…black BOOK…

Zaljubljena sem. Počutim se, kot da sem neprestano nekoliko nad tlemi, kot da letim… Ko sem z njim, se pravi z mojo novo ljubeznijo, čas ne obstaja. Lahko se pogovarjava dolge ure, pa se te nama zdijo kratke kot minute. Greva v trgovino in po opravkih, namesto domov pa zavijeva v knjigarno in gledava knjige, ki naju zanimajo. Spontan izlet na grad in spoznavanje Ljubljane… Poln je majhnih pozornosti, vedno posluša, kaj govorim, veliko stvari ga zanima, dobro se znajde v družbi mojih prijateljev, je odkrit, ljubeč, nabit z energijo, v meni vidi nekaj, kar drugi niso opazili, všeč mi je, ker je nasmejan, pokaže čustva, skrbi ga zame, spodbuja me, čeprav vem, da mu je težko, zgovoren je, spontan, predvidljiv, a ob enem nikoli ne vem, kaj naj pričakujem, lahko je baraba (ljubkovalno seveda), lahko je “pacek” , ampak, nikoli pa ni nesramen, izbira besede, premisli preden pove, všeč mi je, ker se z njim lahko pogovarjam o vsem, lahko mu zaupam, vem, da me namerno nebi nikoli prizadel, pred njim nimam sramu, je topel človek z velikim srcem …  on je vse to in še več … rada ga imam!

MUCI, rada te mam.

Po neuspelem tehtanju obeh front sem se odločila, da naredim potezo. In to kar dvojno.

FRONTA I: Malo sem bila razočarana nad njim, ker mi je napisal mejl samo do polovice, zraven pa je dodal, da bo kasneje nadaljeval, da trenutno nima časa. Seveda nadaljevanja še po dveh tednih nisem dobila. Sva pa zato stalno na vezi s sms sporočili. Ko mi je prejšnjo nedeljo napisal, da me v naslednjem tednu pokliče, da greva nekaj spit, sem dejansko to od njega tudi pričakovala. No, ni me poklical. Začela sem razmišljati, kako naj mu namignem, kaj hočem od njega. Po parih neuspelih poizkusih, se je moj trud obrestoval. Ko sem končno napisala »in kaj počneš kasneje?«, sem dobila odgovor »vem kaj si mislla, edin dan je četrtek še frej«. Ampak, to je že napredek. Z razumevanjem mojega sporočila mi je polepšal dan, čeprav je četrtek odpadel, ker sem jaz že doma… ker nisva šla na pijačo, sem predlagala, da se vsaj slišiva. Predlog je bil sicer odobren, do realizacije pa nekako ni prišlo. Mogoče sem spet uporabila preveč šifriran namig? Skratka, na Fronti I se stvari odvijajo po pričakovanjih, ampak nekoliko prepočasi.

FRONTA II: Po ponedeljkovi iskreni izpovedi sem dobila, vsaj meni se je tako zdelo, ignor! Razmišljala sem, če naj se sploh še trudim. Na koncu sem sklenila, da izvedem še eno potezo in če ne bo reakcije, postim vse skupaj na tej ravni, kot je bilo pred mojo izpovedjo. Nad rezultatom moje poteze sem navdušena. Odgovor sem dobila v manj kot dveh minutah. Prijetno presenečena, še vedno v malo zamaknjenem stanju… grem sanjat!

Definitivno je trenutno na prednostni listi Fronta II. Želim si, da bi tako tudi ostalo. In da bi se stvari odvijale spontano, brez večjih bruk in v interesu obeh udeležencev. Zdaj ga grem pa res v sanje obiskat.

Pa te neumni četrtki! Tako sem bila srečna cel teden. Začelo se je že z nedeljo, ko sem prišla v Ljubljano. Nič posebnega se ni zgodilo ampak vseeno sem bila srečna. Ponedeljek, sicer z nekoliko večjim spodrsljajem, ampak vseeno srečna. Torek in sreda, še vedno sem srečna, brez pravega razloga, ampak sem. In potem sem se zbudila v gniv četrtek! To res ni moj dan! Že skoraj 3 mesece, se pravi 12 četrtkov depresiram. Ne morem si pomagati, ampak tako pač je. Ne vem, lahko bi rekla, da je četrtek dan premlevanja preteklosti in obžalovanja dogodkov, ki so se zgodili in tistih, ki se niso (po vsej verjetnosti z, upam da, dobrim razlogom). Že pet ur me boli glava! Premišljujem, zakaj se določene stvari dogajajo meni (saj vem nisem edina, ampak v tem hipu sem egoistična in mislim le nase).

December je! Pa kdo hudiča se je izmislil, da je december veseli december, če je pa govnast! Sami prazniki na kupu, čas, ko naj bi bil z ljudmi, ki ti veliko pomenijo, s tistim ki mu pomeniš vse in tudi on tebi pomeni vse! WTF! Kako že??? Če ti pa ta pofukan četrtek že dvanajstič ponavlja, da si itak sam, da je bolečina še vedno tam, kjer ne bi smela biti, da če se še tako trudiš ali pa ne, si še vedno prizadet!

Sovražim to dimenzijo, ta svet, poln prevar in neiskrenosti! Saj če si danes iskren te itak nihče ne razume, če te pa po kakem čudežu že, pa ostaneta dve varianti: ali da te ignorira ali pa nima časa, da bi se ubadal še s tabo.

Če naredim povzetek…

…december ni veseli december, če si sam! (na srečo imam kužiko, ki me razume, pa ve, kdaj more priti k meni, da me potolaži )

Zdaj nimam nobenih obveznosti. Ne sekiram se, če bom pravočasno doma, da bom dobila kakšen očitajoč pogled… skratka DELAM TRAPARIJE!

Dve fronti:

Zadnje tri tedne mi v glavi divjajo viharji. Mede me, na čase tudi sneži… FRONTA I:Spoznavam nekoga, ki se mi zdi zanimiv, všeč mi je, ker me spodbuja, pa sploh ne ve kaj dosti o meni (nisem navajena, da bi me kdo podpiral pri mojih željah in sanjah). Je duhovit, preseneča in pri njem nikoli ne morem vedeti kako bo odreagiral. Danes mi je polepšal dan, in to samo s tem, ko je razumel, kaj sem mu želela povedeti. Na mojo akcijo, od njega vedno dobim reakcijo. Počne zanimive stvari, njegov način razmišljanja mi odgovarja. Seveda ima pa tudi svoje napake. Jaz bi ga označila kot deloholika. Mogoče je to samo ta nori december??? FRONTA II: Že pred časom sem ga spoznala. Res se mi je zdel joooj NE. Potem se nekaj časa nisva več videla. Ob ponovnem srečanju pa se mi je zazdelo, da sem ga prehitro ocenila. On je tak, družaben, zabaven, prisluhne, se mi zdi da posluša, pa tudi če ga stvar, katero mu na dovgo in široko razlagaš, ne zanima. V njegovi družbi se počutim dobro. Všeč mi je njegov način govora. Res ima dobre roke ( mene namreč pri tipih najbolj fascinirajo roke). Ampak, tudi tu se najde kakšna stvar, ki mi ne odgovarja popolnoma. Zdi se mi, da ne pove vsega kar misli, iz njegovega obnašanja pa ne morem razbrati, kaj dejansko razmišlja. Ko se pogovarjam z njim, se mi zdi, kot da je vsaka beseda zašifrirana… No, pri njem jaz odpovem!

Se pravi, dve fronti, dva popolnoma različna karakterja. Dvokraten lesk v mojih očeh in tudi dvokratna razočaranja, da ne omenjam mojih bruk, ki se zadnje dni kar kopičijo. V vojni bi krizna območja branili po prioritetni listi, se mi zdi. Se pravi, da se moram odločiti. Tehtam. A tehtnica se ne prekmakne ne na I. in ne na II. stran.  Mislim, da bi bil že čas, da se zjasnim in na eni strani naredim korak naprej! Če se le da, brez bruk.

Tole je sicer bilo že objavljeno, ampak si vzemam pravico da objavim tudi jaz, kot uvod v moje nadaljnje pisanje in v pomoč pri razumevanju čudnih izpadov, ki jih bo gotovo dovolj, no pa tudi nekaj malega o meni se najde tukaj…

Prispevek:

Kaj je huje? Če te po »resni« zvezi brez kakršnih koli pojasnil pusti dekla, ali če to stori moški, za katerega si mislila da je the one!

Glede na to, da sem ženska, se mi zdi, da je huje, če te pusti moški. Mogoče, no verjetno se moški, ki bi ga dekle zapustilo brez kakršnih koli pojasnil, ne bi strinjal z mano. Ampak bi vseeno razumel o čem govorim.

Zdi se mi, da ni hujšega, kot če ne veš kje je bil sploh problem in si potem zastavljaš vprašanja kaj sem naredila narobe, ali sem jaz kriva, kako je sploh prišlo do tega,… pa saj dejstvo je, da noben konec zveze ni lep, ampak se mi zdi, da če veš zakaj ti ali pa tvoj partner prekine odnos, lahko vsaj zaključiš poglavje in živiš naprej. Spodobi se, če je zveza dolga (devet let in pol, oziroma natanko 3350 dni), da sta si »udeleženca« dolžna iz oči v oči povedati dejstva (pa če so še tako boleča). Meni bi bilo lažje, če bi mi rekel ne želim biti več s tabo, poln kurac te imama, odjebi, zaljubljen sem v drugo ali pa preprosto ne vidim naju skupaj v prihodnosti. Tako pa sem dobila SMS sporočilo: zelo mi je žal da ti prek telefona sporočam da… bla bla bla, s tem da sem pred tem od njegove mame izvedela, da me po vsej verjetnosti že lep čas vara. Ne zdi se mi pošteno!

Sprva sem mislila, da mi bo vseeno ali pa, da bom jezna nanj. Zdaj, ko je minil dober teden, vidim, da na nekoga, ki ga ljubim in ki sem ga ljubila že prvi trenutek, ne morem biti jezna.

Jezna sem le na sebe, ker si ne priznam, kaj se dogaja. Še vedno namreč mislim, da vse skupaj ni res in da se bom kmalu zbudila iz te nočne more. Ampak, upanje umre zadnje. Meni je on pomenil vse in zanj sem se odpovedala stvarem, ki me veselijo. Ni mi žal, kajti vsak trenutek z njim mi je pomenil veliko več. Glede na to, da sem po vsem tem času še vedno ob pogledu nanj čutila metuljčke v trebuhu, lahko rečem, da sem ga ljubila in da sem še vedno zaljubljena vanj. Mislila sem, da je on moja Duša dvojčica. Zdaj se lahko vprašam ali sploh obstaja? Verjela sem vanjo, čutila sem povezanost najinih duš. Pa saj ljudje vedno strmimo k iskanju popolnega partnerja, toda kaj je popolnost? Zame je popoln nekdo, za katerega vem, kaj bo naredil, a me še vseeno lahko preseneti, nekdo, ki me razume in mu lahko zaupam. Ki mi pove svoje mnenje in stoji za tem. Nihče ni popoln, saj ima vsak svojo definicijo popolnosti. Zame je on popoln, vse njegove napake so del popolnosti, brez njih to nebi bil več on. Ne vem zakaj, ampak po vsem tem je on še vedno the one!

Ja res me je prizadel, ne samo enkrat, ampak tako, kot pa boli SMS sporočilo po devetih letih, pa ne boli nič! Edina stvar, ki jo imam v glavi je ZAKAJ. Zakaj mi tega ni mogel povedati, zakaj taka ignorancija? Kaj sva storila narobe, da so se nama poti v trenutku razšle?

Toliko stvari je, ki bi mu jih rada povedala… saj razumem, če ne želi biti z mano, vredu. Nikoli ga nisem silila v stvari, ki jih ni žele početi (z izjemo naj poizkusi jahati in enkrat sem ga peljala v Narodno galerijo, pa še to samo zato, ker sem tam razstavljala svoje delo). Ne razumem. Imela sva plan, no vsaj zdelo se je, da ga imava. Komaj sem čakala, da pride iz izleta, da bi mu povedala, da pridem domov, da bova lahko več časa preživela en z drugim. Našla sem si že službo in kar je bilo meni najteže, doma sem predstavila moje cilje (takrat sem mislila, da so še najini).

Službo sem odpovedala, saj ne vidim razloga, da bi bila doma. Pravzaprav ne vidim razloga za nobeno stvar. Vse me spominja nanj. Vsak spomin pa boli. Nočem pozabiti najinih trenutkov, ker nočem pozabiti dela mojega življenja in sebe. Vem, da lahko pozabim le slabe stvar, se pravi zadnji mesec, ampak vem tudi, da bom za to potrebovala čas. Veliko časa.

Hudo mi je. Res me zanima, kako je pri njem, se mogoče kdaj sprašuje če se je pravilno odločil? Gotovo ne, drugače bi stopil v stik z mano. Kaj o vsem tem misli njegova družina…

Preveč je vsega. Najhuje pa je, da vem, če bi zdaj prišel do mene, bi pozabila na vse. Čeprav je zaupanje izginilo, bi se še enkrat podala v zvezo, ki mi je pomenila več, kot si pomenim jaz.

Prijateljica me je potolažila z mislijo: EVERYTHING WILL BE OKAY IN THE END. IF IT’S NOT OKAY IT’ S NOT THE END.

Zdaj se pa moram popraviti. Mislim, da je vseeno kdo naredi tak konec zveze, kajti če ti nekoga resnično ljubiš, si potem prizadet in izgubljen v svetu vprašanj na katere ne poznaš odgovorov.

Rada bi se zbudila, naj se ta mora konča!

Konec.

Po tem, ko je bilo to objavljeno, me je moj »dragi« poklical in me povabil na kavo, da razčistiva stvari. Seveda sem se odzvala njegovemu vabilu, v upanju, da mu je žal. Ne vem, kako sem zbrala dovolj moči in bila do njega hladna. Skupaj sva bila dobrih 15 minut, komunikacija je bila na minimumu. Razlogov za njegova dejanja nisem dobila. Potrdil pa je, da me je varal. Sicer »samo« en teden. Ja in jaz naj verjamem… Moja temna slutnja META (40, z dvema otrokoma, se pravi 10 let starejša od njega) se je uresničila. Vprašala sem ga, če je zdaj srečen, odgovoril je: »No ja.« Ne vem, če ja za no ja vredno kaj takega sploh začeti? Skratka kava je bila polom na celi črti, če bi še enkrat izbirala, do nje ne bi prišlo. Ko sem prišla domov, se je šele izkazalo, kakšen je bil sploh namen srečanja. Dobila sem sms, če lahko odstranim ta prispevek. Načeloma nisem nikoli govorila čez njega, rekla sem si v redu, ni v mojem stilu, da bi bila nesramna… in prispevek se je odstranil. Potem pa… pridem domov in me v dveh dneh pet ljudi vpraša »Zakaj si pa Klemena u kurac poslala?«, on mi očita, da sem se z določenimi prijatelji preveč začela družit, da ga zasledujem oziroma, če sem natančna, da imam policaja ki ga zasleduje in mi poroča kje se on okol gon, reče mi, če mu lahko nekaj zrihtam, takoj za tem pa, da se nimava midva kaj več menit.

Tako, zdaj mi je pa dovolj! Tole bo ostalo tukaj!

Naj povem še to! Zdaj mi je jasno, da mogoče ni bilo vse tako rožnato, kot se je meni zdelo. Zdi se mi pa, da … ne znam napisat tega, kar mislim

bistvo je, da se mi je ponudila priložnost, ki jo drugače ne bi izkoristila. Sem ponosno-depresivni (to vsak dan manj) imetnik karte za pobeg iz realnosti v pravljico! S tem se moje življenje ponovno začenja……

Ekola! Če že usi bom pa še jest. Ne oblubm da bo kej pametnga, pa da bo kej neumnga tud ne. Kar bo bo po navdihu svobodnega umetnika, ki ga noben ne razume.

Lep pozdrav usm!

nataša